Kaj bi s tem kvizom vi, ne vem. Ne vem niti tega, če vas bo bralcev tega zapisa dovolj, da se na vas lahko obračam v množini. Ampak če bo bral en sam in edini, naj tole naslavljanje vzame za vikanje, pa bo.
Zdaj pa k stvari. Pisal vam bom o tem, kaj jaz počnem, oziroma sem do zdaj počel, s kvizi v Moodle-u, vi pa lahko v komentarjih napišete svoje izkušnje. Če pa kvizov do zdaj še niste uporabljali, vas bodo morda opisane izkušnje napeljale k temu, da jih poskusite uporabiti še vi.
Slika 1: Za vstop v kviz lahko nastavimo geslo, ki ga povemo študentom, ko pridejo reševat kviz v računalniško učilnico
Ravno včeraj sem s prijavljenimi na enega od izpitov imel srečanja v računalniški učilnici na Pedagoški fakulteti, saj so morali, kot del obveznosti pri predmetu, opraviti tudi izpitni kviz. Vhod v učilnico je iz notranjega atrija palače Corner, v kateri domuje fakulteta. V atriju je neposredno pred vhodom v učilnico miza, ob kateri skoraj vedno sedijo študenti, ki se pripravljajo na izpit ali počnejo kaj, kar je povezano z izdelki, ki jih oddajajo v okviru svojih obveznosti. V času izvajanja mojega izpitnega kviza so tam sedele študentke, ki so zavzeto izdelovale “tipanico” oziroma če povem opisno “slikanico za slepe”. Radovednost, ki je pri študentih sicer redka dobrina, jim ni dala miru in vprašale so me, kaj se vendar dogaja v naši “računalnici”, v katero so na vsake dobre četrt ure vstopale skrbi polne študentke in jo nato, večinoma z nasmehom na obrazu, zapuščale. Povedal sem jim, da imamo izpite, one pa kar niso mogle verjeti, da preverjanje znanja lahko poteka tudi takole: za računalnikom, hitro in tekoče, rezultat je znan takoj, ko se izteče čas za reševanje in za povrhu je v večini primerov tudi sorazmerno dober, da ne rečem odličen.
Pa se vendarle da. Treba se je seveda zavedati omejitev, ki jih ima tovrstno preverjanje znanja in predvsem tega, da kviz (test) ne more in ne sme biti edini preizkus, s katerim bi preverjali, če so študenti dosegli to, kar je z učnim načrtom predvideno kot potrebni minimum, da se jim lahko predmet prizna kot opravljen. Narava vprašanj, ki jih lahko zastavljamo v kvizu z vnaprej znanimi odgovori, je pač taka, da je z njimi težko, če ne celo nemogoče, preverjati višje taksonomske ravni znanja. Zelo primerna pa so za preverjanje poznavanja določenih dejstev. Moje izkušnje kažejo, da so študenti izjemno dobro usposobljeni za pripravljanje na tovrstne preizkuse znanja, kar me posredno navaja na pregrešno misel, da večina preverjanja znanja na preduniverzitetnih stopnjah šolanja poteka na tak način. Ne seveda s kvizi v Moodle-u, ampak s pisnimi testi in ustnim preverjanjem, kjer je v ospredju preverjanje dejstev, oziroma poznavanje definicij, opisov pojavov in procesov ipd. Ti morajo biti seveda čim bolj taki, kot so zapisani v učbeniku, oziroma kot jih je podal učitelj. Skratka, daleč v ospredju pred vsemi drugimi oblikami preverjanja znanja, je očitno preverjanje pomnenja. Ne trdim, da je s takim preverjanjem kaj narobe. Nasprotno, zdi se mi smiselno in potrebno. Ne sme pa biti daleč v ospredju, kaj šele edino preverjanje znanja. Prepričan sem torej, da ima svoje mesto tudi na univerzitetnih preverjanjih študentskih dosežkov, zato pa med izpitne obveznosti uvrščam tudi kvize za preverjanje tega, koliko so si študentje zapomnili od tega, kar so slišali, videli, izkusili in prebrali. Uporabljam pa kvize tudi pri ustnih izpitih, na katerih poskušam preverjati tudi kaj več od golega pomnenja.
Slika 2: Rezultati prvega opravljanja izpitnega kviza pri enem od predmetov v tekočem študijskem letu – izrazito asimetrična razporeditev v smeri odličnih rezultatov
Zdaj pa končno k stvari, se pravi h kvizom in temu, kako jih uporabljam. Prvi način uporabe so izpitni kvizi. Z njimi preverjam poznavanje vsebin, ki jih obravnavam pri posameznem predmetu. Moodle ima kar pester nabor vprašanj z vnaprej opredeljenimi pravilnimi odgovori, ki jih morajo “reševalci kviza” najti in tako priti do nagrade, se pravi čim večjega števila točk. Kadar v kvizu nastopajo samo taka vprašanja, je rezultat kviza znan takoj, ko “reševalec” zaključi z reševanjem, oziroma, ko mu poteče razpoložljivi čas za reševanje. Po mojih izkušnjah je študentom zelo všeč, da so s svojim rezultatom seznanjeni takoj in jim ni treba čakati, kdaj bo učitelj končno našel čas tudi za popravljanje njihovih “testov”. Zato v moje izpitne kvize zdaj vključujem samo še taka vprašanja. V nadaljevanju nekaj besed namenjam opisu tovrstnih vprašanj.
Med vsemi najbrž najbolj poznana in pogosta so vprašanja z več odgovori (Več izbir), med katerimi mora “reševalec” izbrati pravilnega (ali pravilne). V slengu bi jim rekli “multipl čojs vprašanja”. Če v okviru takega vprašanja ponudite štiri možne odgovore, od katerih je eden pravilen, ima “reševalec” teoretično četrtino možnosti, da odgovori pravilno, tudi če nima pojma, kateri od odgovorov je pravilen. Odvračanje od izbiranja odgovorov na slepo srečo z odbijanjem točk je zelo nepriljubljeno in lahko odvrne od odgovarjanja tudi “reševalce”, ki niso dovolj prepričani v svoje znanje. Temu se zato izogibam in raje dvignem točkovni prag za uspešno opravljanje, ki je, tako kot pri vseh drugih mojih obveznostih, 60 %. Tako tudi naključno izbrani pravilni odgovori nimajo prehudega vpliva na doseganje pozitivnega rezultata na kvizu.
Pri vprašanjih “prav/narobe” (Drži/Ne drži) pride pravkar opisana težava še bolj do izraza in če bi kviz vključeval velik delež tovrstnih vprašanj, bi moral prag za pozitivno oceno dvigniti še više. Sicer pa pri teh vprašanjih “reševalci” preberejo kratko trditev in se morajo potem odločiti ali je pravilna ali napačna, kar omogoča, da s preverjanjem sežemo tudi kakšno taksonomsko stopnjo nad golo (pre)poznavanje.
Naslednji tip vprašanj je vzporejanje (Ujemanje), oziroma iskanje parov pojmov, ki sodijo skupaj. Na levi strani na primer lahko postavimo različne opredelitve, desno pa se potem pojavijo vsi možni pojmi, ki so ustrezni za posamezno od opredelitev in pri vsaki od njih je treba izbrati pravi pojem.
Temeljni nabor vprašanj zaključujejo še vprašanja s kratkimi odgovori (Kratek odgovor). Ti kratki odgovori morajo biti enoznačno določljivi, saj jih bodo morali “reševalci” zapisati točno tako, kot bo opredeljeno v zastavljenem vprašanju. Če odgovori niso res povsem enoznačni, bodo “reševalci” zanesljivo našli še kakšno pravilno rešitev, ki je zastavljalec vprašanja ni predvidel. To pa pomeni, da bo njihov odgovor prepoznan kot napačen, čeprav je pravilen.
K štirim “klasičnim” tipom vprašanj velja dodati še neke vrste kombinacijo (Ugnezdena vprašanja), ki pa zahtevajo nekaj malega “programiranja” oziroma poznavanja nekaj posebnih znakov, s katerimi dosežemo, da imamo znotraj zapisanega besedila možnost izbiranja manjkajoče besede iz nabora, ki smo ga dodali na to mesto ali pa zgolj vpisovanja manjkajoče besede ali številčne vrednosti ipd. V okviru izbranega besedila torej kombiniramo kratke odgovore in vprašanja z več izbirami, ki so ugnezdena v tem besedilu. Tako bi na primer v besedilu “Vrhnika je rojstni kraj našega velikega literarnega ustvarjalca Ivana Cankarja“, lahko manjkala beseda Vrhnika, ki bi jo morali “reševalci” sami vpisati, namesto Cankarja pa bi imeli “reševalci” poleg njega na seznamu za izbiro še Hribarja, Groharja in Levarja, kar je treba v urejevalniku besedila vprašanja zapisati takole: {1:SA:=Vrhnika} je rojstni kraj našega velikega literarnega ustvarjalca Ivana {1:MCS:=Cankarja~Hribarja~Groharja~Levarja}. “SA” pri tem pomeni “Short Answer”, “MCS” pa “Multiple Choice Shuffling”.
Slika 3: Predogled ugnezdenega vprašanja s kratkim odgovorom na začetku in izbire med več odgovori (Multichoice)
Novejše možnosti v Moodle-u, ki ga imamo na voljo na naši fakulteti, imajo še tri zanimive tipe vprašanj, ki omogočajo, da “reševalci” s pomočjo miške vlečejo odgovore in jih spuščajo na ustrezna mesta na slikovni podlagi. Odgovori so lahko slikovni (fotografije) ali pa besedni (Povleci in spusti na sliko) spustiti pa jih je treba na vnaprej označena mesta, ki so lahko vidna ali pa tudi ne. Pri drugi možnosti vlečenja in spuščanja pa vlečemo besedne oznake na ustrezna mesta na primer na zemljevidu ali kakšni drugi sliki (Povleci in spusti oznake). Polja, kamor mora biti povlečena oznaka, so lahko različnih velikosti in oblik. Pri tretji različici vlečenja in spuščanja pa vlečemo na prazna mesta v besedilu ustrezne besede, ki so razmeščene pod besedilom (Povleci in spusti v besedilo). Ti tipi vprašanj vsekakor pomenijo popestritev kvizov, poleg tega pa omogočajo, da pri preverjanju vključimo tudi spretnost vidnega prepoznavanja in obvladovanja prostora, za kar so potrebne drugačne spretnosti kot pri vprašanjih, ki temeljijo izključno na branju besedila.
Slika 4: Zaslonska slika predogleda vprašanja ‘Povleci in spusti oznake’, pri katerem je polje za pravilno umestitev odgovora določeno s središčem in polmerom kroga, lahko pa se določi tudi poljuben poligon
Za kviz za preverjanje znanja je torej na voljo dovolj pester nabor različnih tipov vprašanj. Da bo kviz primerno orodje za preverjanje znanja, pa je treba zastaviti ustrezna vprašanja. Ni nujno, da jih je v posamezen kviz vključenih zelo veliko, vendar jih je vseeno treba ustvariti dovolj, da čim bolje pokrijejo vse obravnavane vsebine. Najprej je torej treba ustvariti primerno velik nabor vprašanj različnih tipov za vsak vsebinski sklop, nato pa, ko ustvarjamo kviz, vanj vključimo samo določeno število naključno izbranih vprašanj iz vsakega od vsebinskih sklopov. Tako dosežemo, da ima vsak od študentov, ki hkrati opravljajo kviz, svoj razpored in svoj nabor vprašanj. Koliko se kvizi razlikujejo med seboj, je odvisno od tega, za koliko število razpoložljivih vprašanj presega število vprašanj, ki jih vključimo v kviz. Moj cilj je imeti v naboru vsaj tri do petkrat toliko vprašanj, kot jih vključuje kviz. Če ima torej kviz 20 vprašanj, na katera bodo morali študenti odgovoriti v 12 minutah, potem mora biti vseh razpoložljivih vprašanj od 60 do 100.
Drug način uporabe kviza je namenjen preverjanju znanja z esejskimi vprašanji. Razlika od pisanja odgovorov na izpitne pole je:
- da je število hkrati odgovarjajočih sorazmerno majhno (pri meni običajno 9-10) zaradi omejenega števila računalnikov v učilnici, kjer poteka preverjanje znanja,
- da imajo lahko študentje istočasno zelo različen nabor naključno izbranih vprašanj in ne le dve vnaprej pripravljeni različni izpitni poli,
- da študentje natipkajo odgovore in ni težav s čitljivostjo, je pa lahko vzdušje nekoliko neprijetno, če so tipkovnice preglasne,
- da učitelj ocenjuje vse odgovore na isto vprašanje enega za drugim in tako laže obdrži enoten kriterij ocenjevanja,
- da odgovori in ocene ostanejo shranjeni v spletni učilnici in ni treba izpitnih pol tlačiti v omare, ki so itak vedno prepolne.
Seveda je tudi za ta način preverjanja znanja treba ustvariti dovolj velik nabor esejskih vprašanj, da lahko potem z naključnim izborom, ki ga omogočajo kvizi, zagotovimo dovolj pester nabor različnih “izpitnih” pol (kvizov), ki jih rešujejo študenti. Na ta način zmanjšamo možnost prepisovanja, hkrati pa tudi bolje pokrijemo vse obravnavane teme, ki jih obsega predmet oziroma, ki so vključene v preverjanje. Lahko jih razdelimo na tematske sklope in za vsak tematski sklop naredimo ločeno kategorijo esejskih vprašanj. V kvizu potem določimo, da iz vsake kategorije naključno izbere eno ali dve vprašanji, odvisno od števila kategorij, števila vprašanj v njih in potrebne obsežnosti odgovorov. Tovrstno preverjanje omogoča, da se izognemo neposredni komunikaciji s študenti in se soočimo samo z rezultati njihovega dela. Če imamo za vsa vprašanj tudi jasno opredeljene kriterije za točkovanje, potem imamo v rokah tudi zelo močne argumente, zakaj je ocena takšna, kakršna pač je, glede na zapisane odgovore. Če študent piše nekaj, kar se od njega ne zahteva, tega kar bi moral, pa ne, točk za odgovor običajno ni, ali pa vsaj ne toliko, kot bi jih dobil za ustrezen odgovor. Na ustnem izpitu je seveda zadeva drugačna, saj študenta, ki začne odgovarjati narobe ali pa vsaj ne odgovarja na vprašanje, ustavimo in usmerimo k odgovoru, ki se od njega zahteva. Seveda nas včasih to potisne v vlogo “ovčarskega psa”, ki mora ovce varno pripeljati v ogrado. V našem primeru se seveda na vse pretege trudimo naše izpraševance pripeljati do vsaj kolikor toliko pravilnih odgovorov. To pa zna biti še bolj naporno, kot branje vseh mogočih ‘abotnosti’, ki so jih zmožni brez kančka oklevanja napisati nekateri naši študenti. Ker je takega početja zmožnih kar lepo število, se tega lahko nabere toliko, da se včasih ob tem res ne moreš počutiti drugače kot slabo.
Jaz osebno sicer prisegam na ustno preverjanje znanja. Na ustnem preverjanju laže ocenim, kako je z znanjem z višjih taksonomskih ravni. Seveda pa si kot zaprisežen “mudlovec” tudi pri ustnih izpitih pomagam s kvizi:
- ker mi kvizi omogočajo elegantno naključno izbiranje ustnih vprašanj in
- ker lahko v opombe sproti zapisujem, kaj je vplivalo na dodeljeno število točk za posamezen odgovor.
Seveda pa je možna tudi kombinacija kviza in ustnega izpita. V kviz tako na primer vključim 10 vprašanj z vnaprej znanimi odgovori in štiri ravno tako naključno izbrana esejska vprašanja. Čas za odgovarjanje omejim tako, da omogoča normalno odgovarjanje na prvih deset vprašanj. Ko čas poteče, so odgovori na ta vprašanja že točkovani, sledi pa ročno ocenjevanje odgovorov na esejska vprašanja, ki jih študentje podajajo ustno. Ob koncu ustnega preverjanja je od skupnega doseženega števila točk odvisno, ali so bili na preizkusu uspešni ali ne.
Kvize pa lahko koristno uporabimo tudi zato, da študenti na njim bližji in verjetno tudi bolj zabaven način pridobivajo znanje o stvareh, ki si jih je treba hočeš nočeš zapomniti. Koristni so torej ne le za preverjanje, ampak tudi za pridobivanje znanja s sprotnim samopreverjanjem. Toliko z moje strani, na vas pa je, da se odločite, če boste po novem tudi vi postali “mudlovec”, (če seveda niste že) in boste začeli uporabljati tudi kvize, če jih seveda še ne. In seveda, staromoden kot sem, moško slovnično obliko uporabljam tako kot se je vedno uporabljala – za oba spola torej.